Najin prvi stik je bil telefonski klic julija 2015 na povabilo za mojo potencialno zaposlitev v Ptujski kleti. Že po prvih nekaj besedah sem na drugi strani telefona začutil močno in odločno osebo. Kmalu za tem sem se odpeljal na Ptuj, da se spoznava v živo. Njegov širok nasmeh in čvrst stisk roke je potrdil moje predpostavke o njegovi osebnosti. Kratkemu, petminutnemu razgovoru je sledila obsežna degustacija vin Ptujske kleti, ob katerih me je nenehno spraševal, kakšna se mi zdijo, kakšna vina bi rad ustvarjal in nešteto drugih stvari, ki se jih ne spomnim do potankosti, a debata je tekla sproščeno, tekoče, kot da se poznava že od vedno, kot bi se ponovno, po dolgih letih srečala dva stara prijatelja in kramljala o življenju ob dobrem kozarcu vina. Po nekaj dneh se je odločil in me povabil v kolektiv Ptujske kleti.
V klet sem prišel nekaj tednov pred trgatvijo in ni bilo obilo časa za druženje ter spoznavanje, »treba je iti na glavo«, kakor nam je večkrat pripomnil. Hitro za tem sem spoznal, da Vinko ni bil le oseba, ki sedi za pisalno mizo in prebira Finance, ampak oseba, ki nekako bdi nad vinskim svetom, ga opazuje, srka, analizira, ga neizmerno želi izboljšati v vsakem pogledu. Še najbolj si je prizadeval za naša vina, vina Štajerske, cele Slovenije. Nikoli ob svojih dejanjih ni pozabil na kolege iz branže, čeprav je velikokrat zaradi svojih bizarnih idej izpadel aroganten in vzvišen. Verjamem, da tega ni hotel, a svojimi idejami je bil enostavno izjemen in vizionarski. Tudi jaz sem ga včasih videl takšnega, ko pa sva se nekoliko bolje spoznala in skupaj preživela več časa v vinskem sektorju, sam začel razumeti, kako razmišlja. Nekje je videl dobro idejo, jo v istem trenutku v glavi pregnetel, prenesel v naše okolje in še predno sem dojel, kaj se dogaja, jo je z iskrivostjo v očeh in širokim nasmehom razkril še meni. Zatem pa se je vsul plaz še ostalih idej, potencialov, opcij, projektov, jaz pa sem še vedno razmišljal, kaj točno mi želi povedati s tisto prvo. Ja, takšen je bil Vinko, vedno korak pred nami, vedno prehiter za svoj čas, navadni smrtniki smo ga včasih dojemali kot sanjača, ampak takšni so v resnici vizionarji.
Z vso svojo srčnostjo, in ni je imel malo, se je za dobrobit in napredek vina boril na vse pretege. Ko je začutil klevete in nepravičnosti izrečene za vina, ki jih je tako neizmerno ljubil, je postal vznemirjen in napet. Sogovorniku je nemudoma iz rokava stresel kar nekaj dejstev, konkretiziral težavo in navedel rešitve. Svojih misli ni držal zase in je vedno delil svoje ideje, da bi zaščitil skupni interes naše branže. Zadnje čase je začel izgubljati potrpljenje, ker je začutil, da se dogaja velik razkol in kaos na naši sceni. Včasih, ko sva sedela po delovnem dnevu ob ŠpriTzar! – ju, pelinkovcu in kavi, mi je rekel: »Veš kaj, Maks, vsak zase, ko prase!« Kaj je s tem mislil, da se bo boril samo še za tiste, najožje, kar mu je najbolj sveto ali to, da je skrajni čas, da vsak pri sebi premislimo, stopimo korak nazaj, zadihamo, strnemo želje in se vsaj s kančkom njegovega zanesenjaštva in borbenosti lotimo našega vsakdanjega kruha in začnemo vinski sektor složno voditi kot močno trdno barko in jo popeljemo v vrh svetovnih vin? Jaz mislim, da je ravno to, slednje, bil njegov cilj!
Vsem, ki smo ga poznali, je bil velik že kot pojava. Ampak še bistveno večja je bila njegova osebnost, njegovo srce. Resnično sem hvaležen, da sem lahko rastel ob njem, pa tudi če samo slabih devet let. Toliko mi je dal, ničesar ni skrival, tako življenjskega, kot strokovnega. Biti v njegovi družbi je bilo privilegij. Če te je sprejel za svojega, ti je zlezel pod kožo, te očaral in Vinkove dogodivščine so se lahko začele. Bil je poln anekdot, spominov in ne malo kdo pravi, da je čas ob njem tekel hitro. Kadar si ga potreboval, je bil na voljo, če si rabil spodbudo, si jo dobil, če je videl, da se malo obotavljaš, si dobil »brco v rit«. Njegovi prijemi so bili pogosto nekonvencionalni, ampak vedno ti je želel dobro, dobro iz vsega srca in brez pristranskosti. Imel je številne človeške lastnosti, ki nam jih kot družbi v vsakdanu primanjkuje in spominjali se ga bomo lahko tudi tako, da bomo vsaj katero od njih prevzeli in z njo pomagali drugim.
Prijatelj, pogrešal bom tvojo prisotnost in obljubim ti, da bom včasih naročil dva kozarca vina, enega zase in drugega zate. Drugi bo, žal, z mano sameval nedotaknjen, a vseeno poln vonjav, okusov, idej, srčnosti in truda, ki so bili vloženi vanj.
Zapisal: Maksimiljan Kadivec
Izdelava spletne strani: DigiTalk